Kaj je bilo z Venomom? Ubogo 3 leta staro dete je menda s plišasto gorilo tekalo po stanovanju in se drlo "Venom je, Venom ..." . Resda imajo 3-letniki domišljijo na nivoju, ki si ga odrasli pričarajo le še s pomočjo kakšnega čudnega rastlinja in/ali kemiije in resda sta gorila in Venom oba črna, ampak ko mi je njegova mama Marogica povedala za tale pripetljaj, sem si rekla - Staša, najdi Venoma, pa naj stane karkoli. Bodi enkrat dobra teta  Seveda pa je bilo tistega spolzkega in mrzlega 24. decembra možno kupiti le Spidermana. Muller me je totalno razočaral, sreča se mi je nasmehnila v Baby Centru. Kupila Venoma, za vsak slučaj pa še Spidermana. Pri 3-letnikih nikoli ne veš.

Ponedejek je bil prav zaguljen dan. Za dobro jutro sem doživela manjši šok na avtoservisu pri pobiranju stvari iz najinega prevoznega sredstva, ki bo še dooolgo na bolniški, saj me je ob čekiranju prtljažnika tam presenetil kup železja, ki se ponavadi nahaja spredaj pod havbo (gospod, tule pa ni nič olja noter), zgodnji popoldan pa se je nehote (a neizbežno) prelil v iskanje trenutnonajboljin Venoma za svojega 3-letnega nečaka (Spiderman končno ni več the one and only). In ker sem izredno slaba teta (beri: moj talent obsega le izbiranje pasjih igrač, pri otroških po hitrem postopku mrknem, kar pomeni, da ponavadi v MB pridem praznih rok), me je slaba vest gnala v BTC. V ponedeljek, 24. 12., malo pred drugo uro popoldan. Očitno se meni podobnih tepcev ne manjka, BTC je bil namreč prepredena kača komaj premikajočega se pleha, kot brezglavih kokoši frfutajočih osebkov, da svojih 8-centimetrskih petk, solidne poledice in osvežilnega naletavanja snega tja, kjer bi moral biti vsaj šal, če že ne kapuca, sploh ne omenjam. Nice, res.

Začelo se je pravzaprav že v soboto, in to čisto lepo, ko sem želela rezervirati kilco konjske paštete, ki bi šla v sredo z mano v MB na družinsko prednovoletno zabavo z Dedkom Mrazom. Ker se nikomur ne bi dalo kuhati, smo se zmenili, da ženski del (mama, sestri in jaz) prinese zraven karkoli pač že in je kulinarični del dogodka elegantno rešen. Konjska pašteta, mi odzvoni v glavi, itak. Pokličem torej v soboto, dajte mi kilco na Grom nastran, pridem iskat v ponedeljek. A mi prijazen glas na drugi strani zagotovi, da imajo paštete za izvoz in da za takšno majhno količino ni potrebna rezervacija. "Vi kar pridte, kadarkoli, nekje do dveh, treh imamo odprto." OK, krasno, se vidimo.

Pridem malo pred poldrugo, dober dan, sem prišla po pašteto. Pašteto? Fiju, je je pa zmanjkalo. Kako - zmanjkalo? Saj sem klicala v soboto, jo želela rezervirati, pa ste mi VI SAMI rekli, da to ni potrebno, saj veste - je imate za izvoz pa to - zdaj pa paštete ni!?! V odgovor prejmem skomig z rameni, katerega edini logični prevod se je glasil nekako kot hja, kaj vam naj jaz zdaj, paštete ni, smo jo prodali, mi gremo počasi domov, tako pač je, več sreče prihodnjič. In to me je dokončno razkurilo. Sem se zahvalila in šla, misleč si, da raje do smrti jem kekec pašteto, kot pa, da jo grem še kdaj iskat k njim. Ma, res sem bila besna.

OK, razumem, vsi smo ljudje, situacija, kot je potencirano povpraševanje po pašteti, je pač življenjska in niti ne nepričakovana, in kljub razočaranju bi bila sposobna čisto OK sprejeti pojasnilo, da je bilo res neobičajno veliko ljudi, ki so si zamislili pašteto za predjed božične večerje, da še sami niso pričakovali takšnega navala ... karkoli v tej smeri, samo da bi videla, da res niso računali s tem. Skomig z rameni, češ, shit happens, pa je bil najmanj primerna reakcija, ki sem jo pričakovala. Da nekdo (in ne nekdo, ampak prodajalec, ki se bi naj zavedal pmembnosti dolgoročno zadovoljne stranke) ni sposoben niti zaigrati, da mu je žal, da se je to zgodilo, če mu že v resnici ni, se mi je pa zdelo za malo.

Kakorkoli, predjed so bili slastni zalogajčki, my work, zelo simple in hudo dobri - francoz, coctail omaka (majoneza, malo kečapa in limonin sok - kakorkoli se sliši ogabno, je odlično v tej kombinaciji), nakravžljana solata in majhni, a čvrsti in okusni repki kozic. Pol pladna je izginilo, preden sem uspela fotkniti ...

Danes pod smreko najdem tole:

Kako vem, da je bil Dedek Mraz in ne Božiček? Ker je pozabil svojo pravo rusko polhovko:

Sicer pa, Deda, res ne vem, kaj si počel pri nas tako zgodaj, ponavadi prideš tam nekje okoli 31. decembra. Menda se ja nisi bal, da bi te prehitel Božiček!? Pa te ne bi, saj veš, da se Božiček pri nas sploh še nikoli ni prikazal. 

In ja, preden pozabim, pod smreko nisem videla darila  mojim imenom, tako da ti lahko kučmo dam kar takrat, ko se boš spet oglasil. Lahko pa mi na ZS sporočiš tvoj triglavski naslov in ti jo pošljem priporočeno 

To se zgodi, če se mož samoinciativno odloča o gospodinjskih dilemah ... zabasati celo skrinjo s 50 kg mesa, ki ga greš najprej iskat na drug konec Slovenije, potem pa ga še 2 uri spravljaš v vrečke ... ali NE storiti tega???

"Uu, poglej, Lidl ima akcijo, losos file 30% znižan!!"
"Krasno, ampak, heh, nimava kam dat ... Sicer pa, zakaj bi ga sploh kupovala, saj imava konja."

Ja, res ga imava. Veliko njega.

Điz, ura je deset do šest in še kar sedim tukaj ... Pomojem najboljše, da sploh ne grem spat ... Bila v službi do enih zjutraj (začela ob sedmih popoldan ), nato praskala po šipi s kartonom. Nadomestni avti pač nimajo strgalnikov ledu ... No, kot da ga midva imava (imava pa vsaj CD škatle).

Danes pride pasji obisk do sobote, spet bodo fighti doma ... bo treba poskrit vse kosti in podobne vire sporov med dvema posesivnima pasjima damama. Še sreča, da zna samo ena na kavč skočit, druga pa potem teži spodaj ...

Po prvem letošnjem novoletnem žuru v Celju smo se dobili tudi MaXXimum & Co. Splošno znano dejstvo - ata Grom NI ravno naklonjen žurkam, zato pa toliko bolj dobri hrani - je vplivalo na enostavno odločitev o izbiri lokacije.

Gostilna  Imamonajtaboljšapiščančjaprsanažaruinšekaj Jelen.

Naš dežurni *****lovec (desno) in Sale. Hrust bi rekel - roke ima, to že, ima pa tudi bojler

Brata Milutinović (z Metko se zahvaljujeva za smehe  )

Dalibor in bakiflex:

Renko in Mičo:

Elegantno zaobljeni Samo, Marko Zidarič in Pero Lovenjak

Zvestoba do groba - Metro in trojna solata:

Hrust je užival v cvičku

FIT je v "težki" konkurenci (Samo, Marko, 2x Pero in Andrej) zmagal na tekmovanju za najmanj zabuhlega tekmovalca v posttekmovalnem obdobju. Metka se navihano smeje, kot ponavadi . V ozadju Lah, utrujen po naorni službi

Lačni očalarki v pričakovanju predjedi  

Je tole primerno za mojo dieto? Heh, bom pa lepinjo spustil, pa bo.

Nešportni del družbe je pristal na Čopovi na kuhančku in medici:

Ljubljana pa, kot vedno, spet magična:

V petek je prišla na obisk maltežanka Pika, ki je ostala do danes. Po začetnem ravsanju se je Maša pač morala sprjazniti, da ni več edina šefica, tako da sta se na simpatičen - prisilen - način spoprijateljili. Občasno sta se sicer še stepli za kakšno kost, sploh Maša se je strašansko bala za vso svojo imovino, ampak hujših incidentov ni bilo, tudi ranjen ni bil nihče  Masha si je prilastila Pikino posteljico ter si tam napravila tabor, kamor je na varno znosila igračke in kosti, Pika je pa hitro ugotovila, da je kavč tist, kamor Maša ne more

Mlatili sta se samo v stanovanju, takoj ko smo prestopili prag, pa sta bili prjatlci.

Danes se mi je prvič po dolgem času zazdelo, da so se mi sladoledi obesili tja, kamor se mi ponavadi ne  Očitno ima Zavirškovo spraševanje - kdaj boš začela trenirati - globlji pomen  

Za večerjo je bila light musaka z jajčevci. Zelo zdrava in dokaj low carb. Problem je le, da sva je malo preveč pojedla. Nekje pol pladnja preveč ...

Je bila pa božanska 

Po dosedanjih dopustih spanje-plaža-hrana sva se letos odločila za malenkost bolj aktivne počitnice, saj se v brezdelju hitro začneva dolgočasiti. Izbrala sva Sicilijo.

Sicilija, sredozemski otok s cca. 5 mio. prebivalci, slovi kot mesto mafije, kot kraj čudovitih ostankov narodov, ki so ji vladali v preteklosti (Grki, Rimljani, Arabci, španci, ...), nasadih mandljev in citrusov, dobri hrani ter seveda po najvišem evropskem še delujočem vulkanu Etni.

Pot sva začela z avtom proti Muenchnu, od koder sva letela v glavno mesto Palermo. Tam naju je čakal rent-a-car - najmanjši avto, v katerega se je kadarkoli stlačil G. - Opel Agila  Imel je klimo, drugo ni bilo važno.

Po formalnostih na letališču sva se odpravila v cener Palerma, kar po noči brez spanca ni bila preveč bistroumna ideja. V mestu (kasneje sva ugotovila, da po celotni Siciliji) je upoštevanje cestnoprometnih predpisov skorajda greh, in če nisi kolikor toliko zbran, hitro obrišeš kakšen brneč skuter, ko ti jemlje prednost pri zavijanju v levo. Po kavici in zero sugar toniku sva se strinjala, da čimprej zbliniva iz centra.

Odpravila sva se proti vzhodu, smer Trapani. Kmalu sva se ustavila na prvi razgledni točki, ki je odpirala pogled proti morju.

Malo naprej sva opazila tablo regional park in se podala skozi kaktuse proti rtu.

Nadaljevala sva pot in malo pred Trapanijem prespala prvo noč.

Naslednji dan sva se zapeljala v notranjost proti vasici Segesta, kjer je ohranjen grški tempelj iz leta 420 p.n.š., posvečen neznanemu bogu.

Nedaleč vstran sva si ogledala tudi gledališče na hribu Monte Barbaro.

Gašper se je vrnil z avtobusom, medtem ko sem jaz vztrajala pri pešačenju in si pri tem uničila natikač (ironično je, da sem se še isti dan hvalila s kvaliteto, češ da jih nosim že 4. leto). Ah, ja ...

Pot sva andaljevala proti južnemu delu - proti kraju Agrigento. Tam sva v dolini templjev prehodila cca. 5 km po 35 stopinjah. Ampak se je splačalo.

Naprej od Agrigenta sva našla rajsko plažo, kjer sva bila popolnoma sama ... čisti odklop

Panirana jaz.

Pot sva nadaljevala skozi slikovito pokrajino z veliko kaktusi in gigantskimi agavami na najbolj južen rt otoka, kasneje pa še v zaščiten park Vendicari.

Nato sva nadaljevala proti mestu Siracusa s čudovitimi (nekaterimi žal ne obnovljenimi) uličicami.

V Catanii sva dan začela s shoppingom, saj sva nameravala na Etno, kamor z natikači pač ne moreš (čeprav sem na 2900 m videla žensko z, verjeli ali ne, visokimi petami ). 

Med potjo proti severu sva se ustavila še v ribiški vasici Aci Trezza, znani po vzpetini iz lave zanimive oblike.

Etna. Če si na Siciliji in je ne obiščeš, je enako kot da v NY ne bi šel na Empire State. Najprej sva se povzpela z gondolo, nato pa nadaljevala pot z bus-jeepom na 2900 m.

Izgledalo je, kot da si prišel na luno.

Krater, ki je izbruhnil pred nekaj leti.

Hihi

Zaradi nepopisljivega vetra sem od tu naprej hodila le še s flisom na ušesih (bila brez kapuce ).

Na hitro sva se ustavla v Taormini in nadaljevala pot proti Messini na SV (nisem vedela, da je Sicilija s preostalim delom Italije povezana z mostom, dolgim 4 km), naslednji dan pa proti vulkanskim Liparskim (Eolskim) otokom. S hidrogliserjem sva se odpeljala na najbližjega - Isola Vulcano. Na otoku obupno smrdi po žveplu, predvsem novoprišli se držijo za nos, dokler se nekako ne navadijo na neizogiben smrad.

Morje je na nekaterih delih polno mehurčkov, ki jih tvori skozi vulkansko dbo uhajajoče žveplo. Je toplo, na nekaterih delih celo vroče. Prav zanimiva izkušnja.

Svojevrstna atrakcija je mini blatno jezero, kjer se z nanosi vulkanskega blata znebiš težav s kožo, revme, celulita ...

In še pot nazaj s trajektom.

Od otokov do Palerma naju je zvečer po poti spremljal ogenj, ki se je razširil po celotnem SZ delu otoka. Bilo je prav grozljivo, zapirali so tako lokalne ceste kot tudi lokalne ceste, pihal je veter, zaradi česar se je ogenj še bolj širil. Vmes na poti sva prespala (iz balkona hotela sva lahko "občudovala" požar nedaleč vstran). Naslednji dan so ogenj uspei omejiti, žal pa je bilo veliko požganega. Ogenj je ponekod segel celo do hiš.

Tako sva pršla nazaj do Palerma, kjer sva še zadnjič prespala. Naslednje jutro sva si ogledala še kapucinske katagombe, kjer je shranjenih na stotine duhovnikov, odvetnikov in drugih pripadnikov višjega sloja ter članov njihovih družin. Pogled je bil naravnost grozljiv (slika je iz neta, fotografiranje je bilo namreč prepovedano). Trupel je okoli 8000, najmlajša so iz leta 1881. So balzamirana in bolj ali manj dobro ohranjena.

Začelo se je z ugotovitvijo, da začnem skrbeti za najine sobne rastline jaz, če želim, da kakšna preživi to leto. Nadaljevalo se je z ugotovitvijo, da je vsaj pol zemlje v teglcih čudežno izginilo. In končalo z ugotovitvijo, da je bil celoten podvig res pametna ideja

Najprej čudoviti kaktusi, ki so najina najnovejša pridobitev:

Štirje podobni bodljivci krasijo še okensko polico Metkine in moje pisarne (poleg plišaste mame čivave in njene baby čivave - darilo Anubisa - bom prilepla fotko )

V firmi sem imela 2 draceni, pravzaprav sta bili v enem lončku dve, v drugem pa kar tri. Ker so rasle druga v drugo, sem jih posadila v 5 lončkov. Dve sta ostali v firmi, ostale pa ...

Tale gre k mami v Maribor:

Tale bo krasila najino delovno sobo (zraven so še 4 lončli, ki čakajo nove stanovalke):

Tale pa je za Metko:

Slovona noga je nujno potrebna novega teglca, ki bo odkrival njeno lepo nogo. Sicer okrasnega že imam, vendar nimam ustrezno nizkega notranjega ... bo urejeno v naslednjih dnevih:

Tale (ne vem imena) je bila prestavljena na balkon:

Tudi za to ne vem imena, najbrž gre za kakšno vrsto dracene!?

Okenska polica v dnevni sobi - že stara clivia in fikus v novih teglcih (na sredini darilo Brine in Damjana):

In še kuhinjska polica - presajen (in pristrižen) kaktus:

Drevo živjenja v dnevni:

In še ena dracena v spalnici:

Takole pa je zgledala najina dnevna soba :