Ponedejek je bil prav zaguljen dan. Za dobro jutro sem doživela manjši šok na avtoservisu pri pobiranju stvari iz najinega prevoznega sredstva, ki bo še dooolgo na bolniški, saj me je ob čekiranju prtljažnika tam presenetil kup železja, ki se ponavadi nahaja spredaj pod havbo (gospod, tule pa ni nič olja noter), zgodnji popoldan pa se je nehote (a neizbežno) prelil v iskanje trenutnonajboljin Venoma za svojega 3-letnega nečaka (Spiderman končno ni več the one and only). In ker sem izredno slaba teta (beri: moj talent obsega le izbiranje pasjih igrač, pri otroških po hitrem postopku mrknem, kar pomeni, da ponavadi v MB pridem praznih rok), me je slaba vest gnala v BTC. V ponedeljek, 24. 12., malo pred drugo uro popoldan. Očitno se meni podobnih tepcev ne manjka, BTC je bil namreč prepredena kača komaj premikajočega se pleha, kot brezglavih kokoši frfutajočih osebkov, da svojih 8-centimetrskih petk, solidne poledice in osvežilnega naletavanja snega tja, kjer bi moral biti vsaj šal, če že ne kapuca, sploh ne omenjam. Nice, res.

Začelo se je pravzaprav že v soboto, in to čisto lepo, ko sem želela rezervirati kilco konjske paštete, ki bi šla v sredo z mano v MB na družinsko prednovoletno zabavo z Dedkom Mrazom. Ker se nikomur ne bi dalo kuhati, smo se zmenili, da ženski del (mama, sestri in jaz) prinese zraven karkoli pač že in je kulinarični del dogodka elegantno rešen. Konjska pašteta, mi odzvoni v glavi, itak. Pokličem torej v soboto, dajte mi kilco na Grom nastran, pridem iskat v ponedeljek. A mi prijazen glas na drugi strani zagotovi, da imajo paštete za izvoz in da za takšno majhno količino ni potrebna rezervacija. "Vi kar pridte, kadarkoli, nekje do dveh, treh imamo odprto." OK, krasno, se vidimo.

Pridem malo pred poldrugo, dober dan, sem prišla po pašteto. Pašteto? Fiju, je je pa zmanjkalo. Kako - zmanjkalo? Saj sem klicala v soboto, jo želela rezervirati, pa ste mi VI SAMI rekli, da to ni potrebno, saj veste - je imate za izvoz pa to - zdaj pa paštete ni!?! V odgovor prejmem skomig z rameni, katerega edini logični prevod se je glasil nekako kot hja, kaj vam naj jaz zdaj, paštete ni, smo jo prodali, mi gremo počasi domov, tako pač je, več sreče prihodnjič. In to me je dokončno razkurilo. Sem se zahvalila in šla, misleč si, da raje do smrti jem kekec pašteto, kot pa, da jo grem še kdaj iskat k njim. Ma, res sem bila besna.

OK, razumem, vsi smo ljudje, situacija, kot je potencirano povpraševanje po pašteti, je pač življenjska in niti ne nepričakovana, in kljub razočaranju bi bila sposobna čisto OK sprejeti pojasnilo, da je bilo res neobičajno veliko ljudi, ki so si zamislili pašteto za predjed božične večerje, da še sami niso pričakovali takšnega navala ... karkoli v tej smeri, samo da bi videla, da res niso računali s tem. Skomig z rameni, češ, shit happens, pa je bil najmanj primerna reakcija, ki sem jo pričakovala. Da nekdo (in ne nekdo, ampak prodajalec, ki se bi naj zavedal pmembnosti dolgoročno zadovoljne stranke) ni sposoben niti zaigrati, da mu je žal, da se je to zgodilo, če mu že v resnici ni, se mi je pa zdelo za malo.

Kakorkoli, predjed so bili slastni zalogajčki, my work, zelo simple in hudo dobri - francoz, coctail omaka (majoneza, malo kečapa in limonin sok - kakorkoli se sliši ogabno, je odlično v tej kombinaciji), nakravžljana solata in majhni, a čvrsti in okusni repki kozic. Pol pladna je izginilo, preden sem uspela fotkniti ...