Po dosedanjih dopustih spanje-plaža-hrana sva se letos odločila za malenkost bolj aktivne počitnice, saj se v brezdelju hitro začneva dolgočasiti. Izbrala sva Sicilijo.

Sicilija, sredozemski otok s cca. 5 mio. prebivalci, slovi kot mesto mafije, kot kraj čudovitih ostankov narodov, ki so ji vladali v preteklosti (Grki, Rimljani, Arabci, španci, ...), nasadih mandljev in citrusov, dobri hrani ter seveda po najvišem evropskem še delujočem vulkanu Etni.

Pot sva začela z avtom proti Muenchnu, od koder sva letela v glavno mesto Palermo. Tam naju je čakal rent-a-car - najmanjši avto, v katerega se je kadarkoli stlačil G. - Opel Agila  Imel je klimo, drugo ni bilo važno.

Po formalnostih na letališču sva se odpravila v cener Palerma, kar po noči brez spanca ni bila preveč bistroumna ideja. V mestu (kasneje sva ugotovila, da po celotni Siciliji) je upoštevanje cestnoprometnih predpisov skorajda greh, in če nisi kolikor toliko zbran, hitro obrišeš kakšen brneč skuter, ko ti jemlje prednost pri zavijanju v levo. Po kavici in zero sugar toniku sva se strinjala, da čimprej zbliniva iz centra.

Odpravila sva se proti vzhodu, smer Trapani. Kmalu sva se ustavila na prvi razgledni točki, ki je odpirala pogled proti morju.

Malo naprej sva opazila tablo regional park in se podala skozi kaktuse proti rtu.

Nadaljevala sva pot in malo pred Trapanijem prespala prvo noč.

Naslednji dan sva se zapeljala v notranjost proti vasici Segesta, kjer je ohranjen grški tempelj iz leta 420 p.n.š., posvečen neznanemu bogu.

Nedaleč vstran sva si ogledala tudi gledališče na hribu Monte Barbaro.

Gašper se je vrnil z avtobusom, medtem ko sem jaz vztrajala pri pešačenju in si pri tem uničila natikač (ironično je, da sem se še isti dan hvalila s kvaliteto, češ da jih nosim že 4. leto). Ah, ja ...

Pot sva andaljevala proti južnemu delu - proti kraju Agrigento. Tam sva v dolini templjev prehodila cca. 5 km po 35 stopinjah. Ampak se je splačalo.

Naprej od Agrigenta sva našla rajsko plažo, kjer sva bila popolnoma sama ... čisti odklop

Panirana jaz.

Pot sva nadaljevala skozi slikovito pokrajino z veliko kaktusi in gigantskimi agavami na najbolj južen rt otoka, kasneje pa še v zaščiten park Vendicari.

Nato sva nadaljevala proti mestu Siracusa s čudovitimi (nekaterimi žal ne obnovljenimi) uličicami.

V Catanii sva dan začela s shoppingom, saj sva nameravala na Etno, kamor z natikači pač ne moreš (čeprav sem na 2900 m videla žensko z, verjeli ali ne, visokimi petami ). 

Med potjo proti severu sva se ustavila še v ribiški vasici Aci Trezza, znani po vzpetini iz lave zanimive oblike.

Etna. Če si na Siciliji in je ne obiščeš, je enako kot da v NY ne bi šel na Empire State. Najprej sva se povzpela z gondolo, nato pa nadaljevala pot z bus-jeepom na 2900 m.

Izgledalo je, kot da si prišel na luno.

Krater, ki je izbruhnil pred nekaj leti.

Hihi

Zaradi nepopisljivega vetra sem od tu naprej hodila le še s flisom na ušesih (bila brez kapuce ).

Na hitro sva se ustavla v Taormini in nadaljevala pot proti Messini na SV (nisem vedela, da je Sicilija s preostalim delom Italije povezana z mostom, dolgim 4 km), naslednji dan pa proti vulkanskim Liparskim (Eolskim) otokom. S hidrogliserjem sva se odpeljala na najbližjega - Isola Vulcano. Na otoku obupno smrdi po žveplu, predvsem novoprišli se držijo za nos, dokler se nekako ne navadijo na neizogiben smrad.

Morje je na nekaterih delih polno mehurčkov, ki jih tvori skozi vulkansko dbo uhajajoče žveplo. Je toplo, na nekaterih delih celo vroče. Prav zanimiva izkušnja.

Svojevrstna atrakcija je mini blatno jezero, kjer se z nanosi vulkanskega blata znebiš težav s kožo, revme, celulita ...

In še pot nazaj s trajektom.

Od otokov do Palerma naju je zvečer po poti spremljal ogenj, ki se je razširil po celotnem SZ delu otoka. Bilo je prav grozljivo, zapirali so tako lokalne ceste kot tudi lokalne ceste, pihal je veter, zaradi česar se je ogenj še bolj širil. Vmes na poti sva prespala (iz balkona hotela sva lahko "občudovala" požar nedaleč vstran). Naslednji dan so ogenj uspei omejiti, žal pa je bilo veliko požganega. Ogenj je ponekod segel celo do hiš.

Tako sva pršla nazaj do Palerma, kjer sva še zadnjič prespala. Naslednje jutro sva si ogledala še kapucinske katagombe, kjer je shranjenih na stotine duhovnikov, odvetnikov in drugih pripadnikov višjega sloja ter članov njihovih družin. Pogled je bil naravnost grozljiv (slika je iz neta, fotografiranje je bilo namreč prepovedano). Trupel je okoli 8000, najmlajša so iz leta 1881. So balzamirana in bolj ali manj dobro ohranjena.